Slovenci smo tako zelo ponosni, da smo nekaj posebnega in morda celo kaj več kot drugi, da svoj najpomembnejši zaklad, jezik svojega naroda, kaj radi v tem ponosu pozabimo, zanemarjamo, uni- in zani-čujemo, čeprav nas prav on na prenekaterem področju res dela posebne.
Kar nimamo germanizmov iz avstro-ogrskih časov, smo pa posvojili hrvatizme, srbizme, v modernejšem seveda času anglizme, kompjuterizme in druge -izme brez premisleka in pogleda skozi prizme.
Zbral sem nekaj germanizmov, ki jih Štajerci tako radi uporabljamo in smo z njimi “gor rasli”, jih pogrupiral po familijarnosti … in štorija se je kar sama razpredla. Tukaj je, še vam v zabavo in branje, če vam ni všeč, pa tudi v klevetanje. Če želite, pa lahko skalkulirate tudi, kolikšen odstotek (pradon: procent) pomembnih besed je slovenskih in koliko nemškega izvora.
Kaj se je zgodlo pol
Sn šou v brifkaslc pogledat, pa so bli not samo cajtngi in sn jih hoto prečitat. Samo me je politika tak razkurla, da sn jih v luster zabriso. Pol sn si na cetlc napiso, kaj nucam iz štacune, vtakno priftošl v taško in potegno pecikl iz garaže. Dam korpo na gepektreger in hočem it ajnkaufat, pa kmalu za voglom povozim rajsnedl. Luft je šou vun z gume, seveda pa nisn meu sabo ne pumpe ne gumileznge, pa še ketna mi je dol padla. Zguram pecikl domov in – aufregan ko sn bil – ofnem flašo pira, vržem štoflc bek, pa ga zeksam. Ahhhhh kak je pasalo!Vzamem kluč, ofnem auto (pa ne keferja!), se počim na zic, vtaknem kluč, prtisnem na kuplungo in pohodim gas – in ko šus skozi haustor vun na cesto.
S polnim gasom zapeljem čez štreko (rampe so glih dol lezle), en ajznponar pa je glih še folgo bek skočit, da ga nisn na haubo dobo. Sn pogledo v špegl: kaki ksiht je naredo, pa kak je šimfo za mano, pa krilo je ko da bo zleto! Pa se te nisn jaz uržah, da sredi ceste štreko gleda in se gunca počasi ko kaki vitaminkripl! Take ceste ko mamo, sn seveda zagazo v eno vlko lužo, da je šajsa špricnla po šajbi – sn mogo šajbnvišere všaltat … ampak je bil kesl z vodo prazn. Orka duš!
Malo sn spusto šajbo, da pride not malo frišnega lufta – ker damfam ko raufank od fabrike, je ašnpehar že fol od čikov; oke pa mi je tudi že čisto zrajcalo. Sploh nisn vido, da vozim po fauš strani ceste, dokler ni en lamp pržgau in mi poblendo.
Šalthebl je bil durh v roki, tak sn šalto! Cajgerji so plesali, mašina je žvižgala, bencin pa je teko skozi fergazer ko voda po Dravi; lampa za hico mašine je tudi že malo blinkala! Pršibam v ovinek, tam pa cestarji vrtijo šafle in šaflajo neki šoder na cesto. Celi haufn ga je tam en kamijon dol skipal. Pišoka, saj te nismo sredi zime, da bi cesto šodrali! Pa še en haufn ciglov je ob cesti v grabnu.
Ker je bla predna šajba vsrana, v avtu pa od rauhanja megla ko v zelhkamri, nisn vido skoro nič. Prtisnem na bremzo, žlajfi so kuj zašmelcali – ampak na šodru ne primejo in sn se odpelo ko po šajbi direkt v grabn in butnem v cigle. Spod haube se je pokadlo, sigurno sn kiler fental pa je mašina zakuhala. Dam v rikverc, avto pa nič. Všaltam vse štiri blikerje, zlezem vun – feltne zvite, štosštanga bek ftrgana, cirlajšne odletele… Pogledam pod haubo – drote s fertajlera je dol pometalo ker sn jo tak žgau, ror za bencin pa je tudi ftrgan. Zadnji konec avta je bil še gor na kanti ceste pa grem pogledat, kaj je vzadaj. Seveda se pri tem fajn z nogo naslonim na vroči auspuh. Porka malora!
Sn meu v kofer-raumi poleg drugega sohna en popndekl, pa ga dam dol in se vležem. Pogledam pod avto in vidim, da leži kurblvela pod njim. Pod haubo sploh nisn vido da je mašina čisto ferderbana. Pa vse kaj je blo zarostano se je po tleh vsipalo. Instant avto v prahi… Še dobro, da ni kaki špliter v kirega delavca odleto!
Ka te naj zaj? Nimam zajle, da bi me kdo odšlepal, šraufciger pa rorcange tudi nič ne nucajo, ker ni kaj šraufat, švasaparta pa tdui nimam sabo. Avto ni vredn več niti tolko ko stara kolnkišta, še feltne so zanič, drgač bi za teto, ki ma grunt, en gumiradler naredo, da bi z voli laže vozla. Samo šibedah je še vredi… najrajši bi vzeu hamer pa še njega ferderbo…. Naj pokličem AMZ, da odpelajo, ali kuj tam pustim, kaj je še od moje kripe ostalo?? Vzamem faracajg, da enega porauham in v miri pregruntam – ampak to ni hec – pa bi nuco celo fajfo, ne samo en čik, da bi kaj pametnega zgrunto… pa deko, da bi se dol vlego, ker je trava fajhtna. Ehhhhh, bom kuj peš odšpanciro do prve gostilne, da se malo nafutram.
Kelner se prvleče ko zaspana megla: “Ka bi rad?” Hočem župo, šnicl s tinstanim krompirom pa krigl pira… “Danes ne kuhamo” – reče – “se je kuharju štrajher zlomo pa ne more nožov nabrusit; pir pa mamo itak samo v piksnah.” Ojoj, kak bi ga z gajžlo čez pukl vseko – da bi mu kuj špegle z nosa odneslo! Taki pajzl – pira iz pleha pa že nebom pil, sn pol prehitro pod gasom. Pa še oberkrajneri se durh iz zvočnikov derejo, da bo veršterker ziher vsaki cajt krepno… Grem rajši domu, prtisnem na knof da tota mašina zalaufa, pa kaj na bloge napišem…
Drgač pa je tak-al-tak treba še vrt preštihat, pa rajce za fižol postavit, šnitloh posadit, pa še kaj poflancat… runkla in paradajza pa letos nebom meu na vrti… je na placi bolj poceni.
14.04.2007
